Tabor nam je resnično prinesel veliko novih spoznanj in spisal v spomin lepe zgodbe. Vsi smo izkusili resne in zahtevne ture, ki se jih bomo še dolgo spominjali.

Več v novici

---

Lansko leto sva z Maticem nekaj krasnih dni preživela v Dolomitih, v najjužnejšem delu, v skupini Pala. Področje, ki ga opisuje večni Tine Mihelič, kot njegovo pravo dolomitsko ljubico, je tudi meni postalo neizmerno ljubo. Odločitev je padla, da se zagotovo vrnem in sicer tokrat v tedenskem taboru s prijatelji iz AO TAM-a.

Prvi nadobudneži smo prispeli v dolino Canali v soboto 17.7. dopoldan, se namestili na prostorni parceli, ki smo jo že v naprej rezervirali v campu Castelpietra. Namenjen nam je bil prostor, z veličastnim razgledom na Sass Maor, Cime Canali, Sass d’ Ortigo in druge dolomitske lepotice. Ob kampu pa še sinje modra reka, ki je postala naš začasni hladilnik za pivo, ter drugo pijačo, ki sta ga mojstrsko uredila Miran in Žiga, pa seveda hladilnik za preveč razgreta telesa po turah. Udeleženci so postopoma polnili mesta in iz dneva v dan se je naš tabor širil. Baza s ponjavo iz kombija se je podaljšala z Matejevo ponjavo in tako smo pridobili prav prijeten prostor za skupno druženje. S pravo razsvetlitvijo za večerne ure, ko smo z vodničkov planirali ture za prihodnje dni. }Pravo romantiko~ našega tabora pa je pravzaprav naredilo slabo delovanje dostopa do mobilnih podatkov in popolnoma nedelujoče WI-Fi omrežje, ki je delovalo zgolj pri 100m oddaljeni recepciji, Kdor je želel po svojo dnevno dozo interneta, mu ni preostalo drugega, kot krajši sprehod do recepcije. Druženje je bilo zaradi tega zagotovo veliko bolj pristno in veselo.

Sicer so ture v skupini Pala zelo kompleksne. Dolgi dostopi, navpične stene in dolgi sestopi. Marsikoga je to že v naprej odvrnilo od udeležbe na taboru, a se  je vseeno nabralo 18 članov.  Skupaj smo se združili z prijatelji Kozjaškega AO ja. Nekateri udeleženci so prišli kasneje, drugi odšli prej, vsi pa so zagotovo mnenja, da za resnično užitje te Dolomitske skupine štirje dnevi niso dovolj. V prvih dveh dneh smo potipali okoliš, eni s kolesom, drugi peš. Potem pa resno napadli stene Sass Maorja, Sass d’ Ortiga, Cima della Madonne, Pale di San Martino in drugih. Dostopi predstavljajo vsaj dve uri hoje, včasih tudi tri ali štiri, navadno po prekrasnih zavarovanih poteh. Najbližji dostop je nad kočo Treviso, ki je oddaljen slabi 2 uri. Tako, da je priporočeno prenočevanje v okoliških kočah, ki te dostope nemalo skrajšajo. Vreme nas je nagradilo za obisk Dolomitov. Vsakodnevna napoved popoldanskih neviht, se je nam na ljubo, uresničila zgolj enkrat, v četrtek okoli poldneva. Ta dan pa je bil ravno pravšnji za počitek. Na žalost sta bila v noči na petek Darko in Jožica prisiljena zapustiti plavajoči šotor in sta kratko noč prebila v avtu. Pa tudi Gregorja je povsem zalilo. Vendar je že naslednje jutro posijalo sonce, tako, da so uspeli posušiti namočeno. Do naslednjega jutra so se stene razmeroma osušile z izjemo kaminov, ki pa se jih je dalo zaradi grobega in ostrega dolomita vseeno dobro preplezati. Vreme nam je tako rekoč služilo prav vseh osem dni. Plezalsko izpolnitev smo si nekateri posladkali še z kolesarskim sladkorčkom preko štirih prelazov okoli celotne skupine Pala in z nekaterimi kolesarskimi turami z gorskimi kolesi. Spet drugi pa z kopanjem v ledeno mrzli reki, na žalost se to za vse ni končalo najbolje, saj je Žiga staknil konkretno vnetje sinusov in doma pristal na antibiotikih.

Če povzamemo, je bil tabor zelo uspešen, tako po plezalski kot družabni plati. Preplezali smo prekrasne smeri v kompaktni skali. V kompleksnih turah kot je Gran Pilastro smo se zavedali, da vrh smeri še ne pomeni konec plezanja. Resnost plezanja v Sollederju, ter nebeškosti v smeri Spigolo del velo. Združili in okrepili smo prijateljske vezi, razširili svoj repertoar glasbe med plezanjem, se na kratko povedano imeli skrajno lepo.

Poročilo pripravila: Blaž in Tatjana Navršnik