»Zdaj vem, zakaj mi je pred leti ljubeča starka dejala: Pojdi dete, čas je …

Dotikam se sonca, trav, kamnov, prašnih poti …

poznam velike bele cvetove, ljubeč obraz, čarobne sanje, stare škripajoče klopi, soj, ki obdaja ostarele ptice, puščavo, posušene struge, drget zapuščenih noči, molčanje neba, okus sončnih sadežev, bele kipeče solze, opojen dim, poglede zapuščenih otrok, mir kamnitih templjev, senco ki izginja, vonj po znoju, smrti, ljubezni …

Vse to je z mano in vse bolj čutim, da bo nekoč prišel dan, ki ga ne bom več potreboval, morda že kmalu, in tudi on bo pozabil name …

ne da bi se izgubil en sam bežen trenutek, ne da bi se odprla katerakoli vrata …

in tudi takrat bom šel naprej, z občutkom, da ne bo nikoli konca, da se začenja vedno znova, prav blizu tam, kjer smo že bili …

in takrat me počakaj, sonce, daj mi delček svojega zatona, tam nekje daleč sredi mokrega neba, sredi čistih belih oblakov …«

(Milan Romih: Takrat me počakaj, sonce)

---