Zadnji dve leti sva se z Lukom pogovarjala, kako lepo bi bilo izvesti kakšno večdnevno turnosmučarsko turo v tujini. Literarno zelo dobro opremljen, jo je našel kar na domači polici in sicer znameniti Hoch Tirol, prečenje od Kaserna do Grossglocknerja. Ker se je lanska zima končala še preden bi sploh začeli s plani, je Luka to leto ubral drugačno taktiko in dokaj hitro zastavil okvirni datum in ekipo. Tako smo se odločili, da v zasedbi: Luka, Aleš, Primož in jaz, prečenje začnemo na veliki petek in izkoristimo podaljšan praznični vikend. Koče na poti smo pravočasno rezervirali, se dobivali na videoklicih, preverjali opremo, nabavljali manjkajoče stvari in dnevno osveževali vremenske napovedi. Le te so nam na začetku dajale nekaj upanja, a bolj kot se je datum odhoda približeval, bolj smo lahko slutili, da bi nam ga vreme znalo zagosti. Tako smo se na predvečer planiranega odhoda odločili, da se izognemo orkanskim vetrovom in odhod preložili na kdaj drugič. Aleš in Primož v naslednjih vikendih nista našla prostega časa, z Lukom pa sva še isti večer začela kovati načrt za rezervno dogodivščino, ki naju je čakala že čez nekaj dni.

Natanko čez en teden sva na trgu francoske revolucije v sončni Ljubljani, vsak s svojo pico, pričela s potovanjem proti Strödnu v Avstriji, ki nama je služil kot izhodišče. Za prečenje Hochtirola ni bilo dovolj časa, zato ubereva krožno turo, in kot najboljša alternativa se ponudi Venedigerrunde oz. krog okoli Grossvenedigerja. Na parkirišču še zadnjič preveriva opremo, po prvem preizkusu teže nahrbtnikov pa tudi kaj vrževa iz njih. Ura je pet popoldan, čaka pa naju triurni dostop do Essenerröstocker Hütte. Napovedane pol ure “peš” se zavleče v debelo uro, preden prvič “vpreževa” pse in prispeva do večjih, povezanih snežnih zaplat. S tempom prvi dan ne pretiravava, saj nihče od naju to zimo ni opravil kakega daljšega smuka, pa tudi razgledi predvsem nazaj po dolini prevečkrat izbezljajo telefone in fotoaparate na plano. Še preden se stemni, prispeva do koče, ki od daleč zgleda zapuščena, znotraj nje pa naju pričaka pravo gastronomsko razvajanje. Pojeva kolikor lahko in začneva zbirati informacije o najini poti, katero pa na presenečenje nihče ne pozna prav dobro, saj poteka vzporedno od popularne pristopne smeri na Grosse Geiger, ki pa je vsem dobro znana in jo priporočajo tudi za naju. Tako si v grobem pogledava karto in prepustiva odločitev natančne poti za naslednji dan. 

Budilka ob petih, zajtrk, “tejpanje” prvih žuljev in ob šestih kot prva kreneva od koče, po dolgi dolini proti Grosse Geigerju. Pot mine v znamenju dolge prečke, neštetih lulanj, prvih sočnih krem, čokoladic iz žepa, a vseeno se kar hitro znajdeva na vrhu. Tam prvič vidiva, kam približno naju bo vodila pot naprej, in narediva prve izmed mnogih slik sosednjega Grossvenedigerja. Iz vrha se nama mudi, da bi avstrijsko navezo pred nama prosila za spust po vrvi, saj je najina bila nekoliko prekratka in si tako skrajšala pot za nekaj višinskih metrov, a najini upi hitro ugasnejo, ko se Avstrijci naredijo “Francoze”. Mahneva jo nazaj v smeri prihoda in kaj kmalu zavijeva na sosednje sedlo, do katerega se je treba spet nekoliko povzpeti. Misel, da naju na drugi strani čaka prvo pravo ledeniško smučanje, ta vzpon drastično skrajša. Razmere v tisočmetrskem spustu so se malenkost spreminjale, v glavnem pa je govora o čisti uživanciji. Ob dvanajstih sva na dnu kotanje, v kateri v družbi petnajstih ljudi nekaj prigrizneva, vsi skupaj pa se nato odpravimo proti 400 višinskim metrov oddaljeni koči Kürsinger, do katere pot se v nenavadni vročini za ta čas kar vleče. Večerja tokrat ocenjena s kakšno zvezdico manj, a splošnemu razkošju (beri vroči tuš) se na takšni višini ne gleda v zobe. Klasično fotografiranje sončnega zahoda v kulisi tritisočakov in hitro pod odeje. 

Luka kot Luka, naslednje jutro navsezgodaj sproži mednarodni spor zaradi kraje sendviča, zato kave niti ne potrebujeva, saj sva oba v šoku in čisto budna. Mojih nekaj pretihotapljenih kosov kruha in nutel ostane neopaženih, in tako še v temi začneva s kratkim vzponom in nato spustom proti vznožju ledenika, ki iz severne strani vodi na 3666 metrov visok, Grossvenediger. Ena lepših kulis, ki sem jih kdaj doživel v hribih, poskrbi, da med vzponom človek pozabi na vse žulje in razbolele gležnje in preprosto hodi proti cilju, ki ga ima ves čas pred seboj, ta pa z vsakim korakom dobiva novo obliko. Če je še včeraj iz zahodne smeri zgledal dokaj strm in težje dostopen, je tokrat zgodba drugačna, in pot očitna, olajšajo pa jo tudi kolone “romarjev” iz vseh strani. Ob desetih se že poslikava pri čisto zasneženem križu, uslugo vrneva starejši družbi in že sva pripravljena na spust. Najprej po ledeniku v smeri Kleinvenedigerja, nato pa naprej proti vzhodu, kjer naju čaka naslednja postojanka, in sicer zimska soba v Neuer Prager Hütte. Nevihta prejšnjega vikenda je vhodna vrata dobro zapečatila, a smo jih s skupnimi močmi kolegov iz Gradca uspeli odpreti in tako kot prvi izbirali postelje, za nagrado pa so te bile v sobi s pečjo. Dan sončenja na terasi, kuhanja vsega, kar je ostalo, druženja z dvanajstimi smučarskimi somišljeniki, branja Globala, ki se je izkazal za naložbo vredno nekaj dodatnih gramov, in priprav za zadnjo etapo, hitro mine. Skrbi naju samo toplo vreme, zato budilke za zadnji dan nastaviva še nekoliko prej. 

Ob šestih zjutraj naslednjega dne, Luka ob vnovičnem navezovanju za ledenik, posname eno lepših fotografij sončnega vzhoda. Mirno jutro nama pomaga pri še zadnjih metrih navkreber, tako sva že ob pol devetih na najvišji točki zadnjega dne, ki je s 3504 metri Hohes Aderl. Za 1400 metrski spust proti Johanisshütte si vzameva čas. Zavedava se, da bi to lahko bili zadnji zavoji to zimo, zato jih užijeva maksimalno. Sploh zadnji, prijetno odtajani metri nudijo zadoščenje za vso prehojeno pot. Kava pri koči, nato pa še nekaj “tehničnih” kilometrov proti Prägratnu. Ko zmanjka snega, postane tudi pošteno vroče, tako da odstraniva za mimoidoče, morda celo kak kos oblačila preveč. Skorajda ni lepšega občutka, kot sezuti smučarski čevelj po določenem času, še toliko bolj pa to prija po štirih dneh intenzivne hoje v njih. Zadnji kilometri po asfaltu, bosih nog, so tako prava masaža in sprostitev.

Vidno utrujena a hkrati presrečna nad dogodivščino, ki je zdaj bila srečno za nama, se po poti domov še vedno imava kaj za pogovorit. Pa do naslednjih pogovorov…

Več pa tukaj: https://www.pdtam.org/galerija/69

Matjaž Balažic