Po uspešno opravljeni alpinistični šoli smo se tečajniki polni volje in želje po plezanju za prvomajske praznike pridružili svojemu prvemu taboru AO Tam v Italiji. Kljub nekoliko daljši poti do mesteca na severu Gardskega jezera, se je razpoloženje ob pogledu na prečudovito dolino z mogočnim ostenjem, ki se je bohotno postavljalo praktično na vsaki strani doline, povzdignilo na nepredstavljivo raven. Očitno se je vsa vadba vrvne tehnike in s tem povezano visenje z domačega oreha, vpričo začudenih srak ter zaprepadenih sosedov, vendarle izplačalo. Povedno o samem plezalnem tempu za prihajajoče dni je bilo že dejstvo, da smo se v stene zapodili nemudoma ob prihodu, brez prijav v nastanitev. Ob krajšem začetnem pristopu do prve stene je nekoliko »zimsko« kondicijsko pripravljenost oblažilo vzhičenje in želja po opravljanju prvih korakov v svetu vertikale. Navedena vznemirjenost se je pod okriljem inštruktorjev bržkone hitro prelevila v osredotočenost in prefinjeno izvajanje nemalokrat ponovljenih manevrov.

Po celodnevni vožnji in popoldanskem plezanju je sledil prihod v kamp. Utrujenost in pozitivno vznemirjenost po opravljenem prvem alpinističnem vzponu, je še nadgradila uvodna razlaga prijazne receptorke, ki je ob vhodu v kamp nanizala pravcat seznam sproščujočih storitev, ki jih kamp nudi. Bazen, ogrevani bazeni ali tako imenovani jacuzziji, savne, itd., se je glasil seznam »wellnes« storitev. Prvi vtisi kampa so tako delovali, kot da bi prispeli v »šotorsko verzijo« Kempinski ali Four Seasons hotela. Vendar dileme pri izbiri med celodnevnim sproščanjem v bazenih in savnah v neposredni bližini reke Sarca, obdanem s prečudovito dolino, ter med celodnevnim osvajanjem ostenja v družbi odličnih inštruktorjev,  ni bilo. Prevladalo je slednje. O sami usposobljenosti vodij navez, ki so nas tečajnike popeljale v skalnati svet in o tekočem ter verziranem napredovanju v smeri, priča že dejstvo, da je prijazen gospod avstrijskega porekla, ki je z ženo plezal v isti steni, med kratkim poklepetavanjem na polici v nemščini povprašal: »Ist die Bergführerin aus Südtirol?«, sklicujoč se na gospodično, ki je z nami plezala prva v navezi. V slovenskem prevodu torej »Ali je gorska vodnica iz Južne Tirolske?«.

Plezanje in osvajanje smeri je v naslednjih dneh postajalo vedno bolj suvereno. Prav tako pa je vredno omeniti vsakodnevne večerne sestanke, kjer smo v odlični družbi v spremstvu hladnih hmeljskih zvarkov, polni navdušenja, poročali o opravljenih vzponih in z napetimi ušesi od drugih navez iskali navdihe oziroma inspiracije za plezalne podvige za prihodnji dan.

Čas je, zaradi čudovitega plezanja in z njim povezanih pretanjenih plezalnih pogojih ter odlične družbe, stekel nepredstavljivo hitro, v posledici česar nas je nenadoma že čakala pot v domovino. Tekom tabora smo se predvsem tečajniki naučili veliko, dobili smo prvi pomemben, čeprav ozek, vpogled v svet alpinizma in gradili na naši samostojnosti in gibanju v skalnih strminah. Za vse navedeno pa gre posebna zahvala ostalim članom AO TAM, ki so nas tečajnike, predvsem ob naši »zelenosti,« predstavili svetu vertikale, pokazali njegove čare, ob naših kolobocijah ohranjali mirno kri in nam predajali dragoceno znanje, s čimer so nam brez dvoma omogočili postavitev trdnih temeljev za naše prihajajoče alpinistične korake.

Luka Šijanec