»... in ko je vesela družba le potihnila, sem sam pri sebi pomislil, kako lepo je imeti pravega prijatelja.« (M. Humar)

---

 Nad Ailefroidom sem se navdušila lani in že takrat se mi je zdelo, da je to sijajna lokacija za katerega izmed ferajnovskih taborov, saj ponuja odlične možnosti za plezanje v granitu, na eni strani udobne, opremljene smeri različnih težavnosti in dolžin, na drugi pa resne, visoke hribe s kompleksnejšimi turami, povrh vsega pa je kamp prijazen do velikih skupin in denarnice, narava pa čudovita. Nad idejo smo navdušili še prijatelje iz AK Rinka ter nekaj drugih in tako se je devetdnevnega tabora na koncu udeležilo skupno 24 članic in članov iz petih različnih alpinističnih odsekov. In še dva vrtčevska, da nam ni bilo dolgčas.

Tabor ocenjujem kot zelo uspešen, tako po udeležbi kot plezalni aktivnosti. Skupno smo preplezali 34 različnih smeri, zaradi odličnega vremena smo lahko bili plezalno aktivni vsak dan. Bolj ali manj uspešno smo pred dežjem bežali samo en dan, punce smo dež po čarovniško pregnale, fantje so se pa zmočili. Tudi to je veščina. :)

Za večino udeležencev je bilo to novo plezalno področje, ki smo ga dodobra spoznali – nekateri so se prvič srečali z granitom in gladkimi ploščami, na katerih je potrebno pošteno zaupati tehniki nog (Elvis je bil pogosto z nami :)), drugi so prvič doživeli izkušnjo ledenika, plezanja nad 3000 metri ter daljših, kompleksnih alpskih tur z dolgimi dostopi in sestopi, kjer so poleg veščin plezanja in tehnike še toliko bolj potrebni vzdržljivost, kondicija, znanje orientacije, mirna glava ... Opremljene smeri v okolici kampa pa so seveda precej udobnejše, priročnejše in primerne tudi za tiste na dopustu ali z manj kilometrine. Tudi neplezalci so prišli na svoj račun, saj dolina ponuja odlična pohodniška izhodišča in čudovito naravo, da se spočijeta oko in duša.

Taki tabori se v srca udeležencev vtisnejo tudi zaradi energije, ki se tam razvije. Tabora se je udeležilo veliko posameznikov, različnih tako po starosti kot alpinističnem stažu, kar me še posebej veseli. Poleg bolj ali manj zagnanih alpinistov, pripravnikov in tečajnikov je dobro zastopana veteranska sekcija odlično branila svoje barve, manjkali pa niso niti najmlajši. Bor in Brina sta nas hitro povezala in zaposlila, če se jima je zazdelo, odlična in glavna kuharica Andreja pa je razvajala naše brbončice in skrbela, da ni nihče ostal lačen, žejen – kuhinja in hrana sta hitro postali družinski, samo lonci premajhni. Brunčko ni pozabil niti na inštrumente ... V kampu smo ustvarili pravo bazo in ves čas tabora skrbeli za prijateljsko vzdušje. Lepo je, ko se ne navežeš samo na vrv. Vsak izmed udeležencev je s svojo prisotnostjo poskrbel, da se bomo tega tabora še dolgo s hvaležnostjo spominjali.

A bilo je tudi zelo žalostno. Ob pričetku tabora nas je pretresla novica o Ivekovi nesreči. Nemočni ob izgubi prijatelja smo z njim v mislih preživljali dneve in se spominjali skupnih trenutkov, smeri, smeha, čag, vsega, s čimer je Ivek obogatil naša življenja in odsek. Tabor smo zaključili z ganljivim krogom slovesa Iveku v spomin. Pogrešali ga bomo. Nekega obdobja je zdaj konec ...

Špela Habulin