Člani AO TAM smo za praznik dela tradicionalno zasedli svoja mesta v kampu Anića kuk.

---

Člani AO TAM smo za praznik dela tradicionalno zasedli svoja mesta v kampu Anića kuk, koristili vso gostoljubje osebja in pestro kampovsko dogajanje z našimi somišljeniki. Zvesti kampu in zvesti pravemu pomenu tabora smo kljub močni burji uspeli ohraniti prave formate šotorov. Ker so nekateri prišli že v torek, drugi pa kapljali v naslednjih dneh, so bila svarila o močnem vetru, odkrivanju in podiranju šotorov za zamudnike res koristna.

Če začnem z zaključki dneva – s sestanki. Predstavljali so vedro in sproščeno poročanje dnevnih vzponov, pripetljaljev, borb z vetrom, žuljev, opisovanja detajlov, opremljenosti smeri, osebnih ocen, drugih anekdot in pripomb plezalcev. Poročilu vzponov preteklega dne je sledila napoved za naslednji dan. Druge naveze, druge smeri, polne pričakovanj, načrtov, prebiranje opisov smeri, zbiranje informacij predhodnikov ... Načelnik in vodja tabora, prijetna varuha varnosti, reda in discipline sta bolj ali manj vse ideje in naveze odobrila. Končni uskladitvi s plezalnimi partnerji za naslednji dan je sledila še zadnja večerna formalnost. Pod točko razno je zapisnikar Šrajbmašina odložil pisalo, večer pa se je prevesil v na kitaro brenkajoče in s harmoniko dopolnjeno druženje izčrpanih alpinistov ali pa alpinistov na poti. S programom smo vrnili usluge drugim v kampu, malo manj pa lastnikom, ki res cenijo mirnejše večere. Manjkalo ni niti druženja in odobravanja s strani naših šotorskih sosedov. Da sta bila izbor večernih pesmi in izvedba pevskega zbora res pohvale vredna, so potrdili s kasnejšimi reprizami. Ponovitve dobrih komadov imamo radi. Z nasmeškom pa smo komentirali tudi to, kar smo pri nastopu pozabili. Skratka, bivanje v kampu je bilo pestro in prijateljsko. Izbrisanih ne beležimo. Prej planiramo čim hitrejšo vrnitev in poplačilo dolgov v kanjonu.

Skupno se nas je nabralo 36 Tamovcev in število udeleženih smo v smereh nekajkrat pomnožili. V skupini posameznikov različnih plezalnih kilometrin in zmogljivosti so se naveze lahko razporedile po smereh različnih težavnosti. Zato imamo v društvenem žepu poznane Zubatce, Nosoroge, Tinine, Oliverje, naložene z Ljubljanskimi, Armadilloni, Bezsmrtnicami ... Kljub podaljšanemu vikendu in pričakovanju večjega števila letnega plezanja lačnih ljudi (končno brez Covid omejitev), se je množica porazgubila in gneče ni bilo čutiti. Večino časa smo tako preživeli po navezah, nabirajoč zadane izzive, se srečevali pri trafiki, na tekmi, ki smo jo lovili na cilju tekmovalcev v skali ali pa spremljali leže na svežem pesku. Ostanke dnevne energije in prstnih odtisov pa smo večkrat dokončno potrošili v sektorju Baltazar. Proti večeru smo se začeli ponovno zbirati v kampu. Tukaj zahvala vsem našim, ki smo se jim lahko sestradani priskledili in Dinku, ki obvlada hitro postrežbo.

Veselje je bilo videti toliko ljudi na enem koncu z željo, da čas preživimo v vertikali, skupaj s plezalnimi prijatelji. V prihodnje računamo na vse, ki zaradi drugih obveznosti niso uspeli na tabor, ali pa so jim poškodbe zadnji trenutek prekrižale plane. Resen plan imamo, da v kampu postavimo še več šotorov, v kanjonu splezamo še več smeri in ob večerih še bolj zapojemo.

Neža Kotnik



Srečanje navez


Štart perajt


Večerna rekapitulacij