Poročilo odprave AO TAM – Peru 2022

---

Člani odprave Peru 2022 Sandi, Primož, Aleš in Luka

Ideja o odpravi v Peru je pri Luki in meni tlela že nekaj let. Najprej jo je odneslo oklevanje zaradi pomanjkanja časa, nazadnje pa še negotovost zaradi COVID-a. Na koncu pa je letos le uspelo v sklopu praznovanja 60. obletnice AO Tam. Ekipo smo sestavili Aleš, Luka, Sandi in Primož. Cordillera Blanca je postregla z lepim vremenom, dobrimi razmerami za plezanje in seveda dobro izkušnjo. Dodobra smo spoznali, da je promet v Sloveniji super urejen, da pa bi tudi pri nas kdaj prav prišel kakšen osliček za razbremenitev hrbta.

V Peruju smo preživeli 1 mesec. V Limo priletimo vsak s vojim letom in zaradi sreče z leti prispemo skoraj istočasno. Po letu v Limo smo z nočnim avtobusom odpotovali v Huaraz in med premori med spancem preverjali višinomer, ki je že med potjo dosegel 4000mnv. Po prihodu v Huaraz nas čaka lokalni gorski vodnik Aritza Monasterio, ki je že stari znanec slovenskih plezalcev. Pomaga nam, da se lažje znajdemo v Huarazu in nakupimo manjkajočo opremo. Naslednji dan se odpravimo na laguno Churup (4450mnv) za aklimatizacijo. Po poti doživimo 2 prometni nesreči, na srečo zgolj z zvito pločevino in iztekajočo hladilno tekočino. Promet v Peru je vsekakor poglavje zase. Na laguni si pripravimo čisto pravi piknik in se najemo do onemoglosti. To nato nekoliko obžalujemo, saj nas naši polni želodci še bolj upočasnujejo, ko višina počasi pokaže zobe.

Za prvi cilj izberemo dolino Ischince. Na pristopu imamo prvič opravka z arijeroti in osli. In če se nam na začetku malo zasmilijo, smo potolaženi, ko osli z našo prtljago začnejo drveti po poti, malo pa tudi po grmovju v okolici in kmalu nam izginejo izpred oči. V Ischinci se utaborimo poleg koče, ki je trenutno zaradi birokratskih razlogov zaprta. Naslednji dan se povzpnemo do bivaka pod Ischinco (5000mnv) in nato nazaj do baznega tabora. Ponoči pade par cm snega, a se vseeno v orkanskem vetru povzpnemo na vrh Urusa 5420 mnv. Naslednji dan prečimo Ischinco (5530mnv). Sandi se zaradi težav z višino vsak dan povzpne do nekje 5000mnv. Luka in Primož se naslednji dan povzpnema do moraine campa pod Tocllaraju (5000mnv), Aleš in Sandi pa nama pomagata z nošenjem prtljage do kampa, naslednji dan vstopiva v direktno smet v zahodni smeri, a na 5600 mnv obrneta zaradi slabega počutja. S tem se naš prvi teden v hribih zaključi in sledi krajši počitek v Huarazu.

Naslednji cilj je Alpamayo, zato se odpravimo v dolino Santa Cruz. Sedaj se že po znanem vzorcu dogovorimo z arijeroti in se odpravimo na 24km dolgo pot proti baznemu taboru. Dolina Santa Cruz ponuja zanimive poglede, začne se z ozkim kanjonom, konča pa z prostrano dolino pokrito z mivko. Pokaže se tudi piramida Artensoraju-ja, ki jo občudujemo ves čas bivanja v tej dolini. Dobro uro pred baznim taborom nas ujame tema, zato se ustavimo in prenočimo. Naslednje jutro mimo baznega tabora nadaljujemo direktno proti moraine kampu na 4900mnv, Sandi ostane v baznem taboru. Tu ni več pomoči oslov zato nas težki nahrbtniki precej upočasnjujejo. Naslednji dan dosežemo high camp na 5400mnv. Letos je objektivno najbolj varna Ferrarijeva smer po kateri se je povzpela večina (mogoče celo vsi) predhodnikov. Na dan vzpona nas že hitro zaustavi krajna zev, ki sicer ni zelo velika, ampak je sneg zelo neuporaben. Tu porabimo precej časa. Nadaljevanje vzpona poteka brez težav, uživamo v dobrih razmerah. Sestopimo s spusti po vrvi. Zvečer spoznamo, da smo naredili začetniško napako in si v oblačnem vremenu nismo nadeli sončnih očal. Z občutkom peska v očeh zaspimo, a na srečo hujših posledic naslednji dan ne čutimo več. Naslednji dan nas na robu ledenika čaka Sandi, ki nam pomaga z nošnjo opreme. Sestopimo do baznega tabora, kjer nam ostane še en dan počitka zaradi čakanja na arijerote. Sledi še sestop čez dolino v vročem in suhem vetru, da imamo občutek kot da smo v puščavi.

Po počitku v Huarazu si za cilj zadamo še Chopicalgui. Taksi nas odloži na cca 4200mnv od tod pa si nadanemo težke nahrbtnike in se povzpnemo do moraine kampa 4900mnv, kjer prespimo. Nato nas pot vodi preko relativno razbrazdanega ledenika do tabora na 5500mnv. Sandi medtem prespi v moraine campu, naslednji dan sestopi v Huaraz zaradi slabega počutja. Proti vrhu štartamo okoli 1 ure zjutraj. Ponoči je mrzlo, zebe nas v roke, a pot potek brez težav. Vzpon na vršno gobo zgleda od daleč kar spektakularen, a je ob odličnih razmerah pravi užitek. Sestopimo do tabora na 5500 za sestop nižje se zaradi peklenske vročine in objektivne nevarnosti (padanje kamenja, ledenik…) ne odločimo. Naslednji dan smo v Huarazu že malo čez poldne. Ostane še par dni za turizem po Huarazu, ogledamo si tudi inkovske razvaline. Nato pa sledi še pot domov in s tem se odprava zaključi, ostanejo pa dobre izkušnje ter lepi spomini. Vsekakor velja zahvala celi ekipi za pozitivno vzdušje, medsebojno sodelovanje, hvala Sandiju, ki je kljub težavam z višino veliko pomagal z nošnjo opreme, opravili po taboru in nas ob vrnitvi vedno čakal s pripravljeno vodo in hrano.

Primož Plohl

Več v fotogaleriji:

https://www.pdtam.org/galerija/65