Ideja o ženskem taboru ni nova, niti na našem zelniku ni zrasla, o njem smo govorile veliko, ga dolgo čakale in pretekli vikend končno izpeljale. Kje drugje kot v Paklenici. Tu se namreč tamovska duša počuti kot doma in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Malo pa vendarle – brez fantov. 

Potem ko nam je poscana Zofka prvi načrtovani vikend odplaknila, smo tega res težko čakale in v petek zvečer nam niti Mašina viljamovka ni mogla z ust izbrisati iskrenega navdušenja, da se vidimo.

V soboto smo strnile vrste in se zapodile v stene, od koder nas je po preplezanih smereh pregnala vročina. Ohladile smo se ob morju in se v kanjon vrnile popoldan, kjer sta nas čakala Nosorog in neznana štrikarska naveza. Tako smo potem namesto mišic bolj trenirale živce. S plezanjem smo nadaljevale v nedeljo in vsaka naveza se je k trafiki vrnila s prešernim nasmehom na ustih. Paklenica res nikoli ne razočara.

Strinjale smo se, da se je v kratkem vikendu zgodilo toliko lepega, da se zdi, kot bi tabor trajal dlje. Vsekakor pa je bil pravi uspeh, vzdušje bilo zares odlično! Nasmejana druščina deklet, ki jih je pravo veselje videti na drugem koncu vrvi. Zagotovo še kdaj!

Splezale smo nekaj lepih smeri, si potrdile pričakovano – da se imamo lahko imenitno tudi brez fantov in otrok, izdatno smo jedle, pile, se režale in čebljale. Ugotovile smo, da je Bambi kljub materinski odsotnosti še vedno bambi in da je najboljši dostop v kanjon na rolerjih. Da so ženske naveze malo drugačne in jih je potrebno negovati. Glavna ugotovitev in zapoved pa: da mora tamovski ženski tabor postati tradicija.

Na taboru smo uživale Jelica, Ajda, Vesna, Teja, Katja in Špela ter splezale Nosoroga, Tinino, Ča je od Draga je od Draga, Severni greben, Oliverja Dragojevića in Oprosti mi pape. 

Tamovke, hvala in naslednje leto spet!