Trudim se strniti pol leta v en A4. Zato le kup utrinkov vam postrežem, bol za žmah kot za kosilo. Za več pa dajmo štrike si delit, z veseljem izdamo še kakšno pojasnilo.

Racanje v hrib z derezami.

Cingljanje klinov in kladiv.

Nameščanje metuljev in zatičev.

Zdrs s ceste, voznik v jarek je zavil.

Izkopavanje na kupe snega za učenje.

Gibanje zimskih navez.

Mokrih oblačil sušenje,

na metru palice, povprek, počez.

Druženje, večerno petje,

kitara in uživanje toplin.

Dramska igra, vici in smejanje.

Smrčanje v kočah, noč in mir.

Na vrhove so vrstile se odprave.

Sankali smo se po riti, do dolin.

Plezali smo grape zasnežene.

Pokali so štriki, v veselje starešin.

Piskale so žolne,

sonde luknale so breg.

Ni ustavilo nas slabo vreme,

da smo snežaku risali nasmeh.

Sončna skala in kup neizmerne volje.

Cvetenje lovora v objemu borovih dreves.
Športno plezali smo po razgled na morje,

viseli v štrikih z nasmeški do ušes.

Vozlanje, manevri in gibanje navez v skali,

vse od jutra pozno v večer.

Med tem ko eni kluče so iskali,

so drugi pizze inhalirali direkt v srce.

Prvič smo se z daljšimi smermi spoznali.

Tekmovali smo kot viteški duet.

Praktični izpit in pisan svet.

Složno tovorjenje strateških surovin v hrib.
Sizifovo samoreševanje,

nestrpno čakali smo na izzid.

Nagrada tabor v Arcu.

Narava, mogočne stene, čivki ptic.

Lotili smo se prvih klasik,

plezali še daljše smo smeri.

Degustiranje hmeljarske trave.

Tak vsaka avantura se konča.

Na ferajnu pir je pač valuta,
s katero vsako nepravilnost se zravna.

Dodajmo 17 dni praktične narave,

od tega taborili bili so tri.

Še 22 sredinih predavanj,

teoretični izpit in en kup fajn ljudi.

Za konec oglejte si še nekaj slik,

ki skrbno so bile izbrane.

Te velikokrat povejo dosti več od vejice in pik.

Pa srečno!

Sašo Marković